Kvarnerski otoki – potopis

Skok za skokom z otoka na otok

 

Letos sva si poletje do zadnje minute natlačila s potovanji, polnimi hrane in zabav. Po neukročenem Berlinu sva se odpravila na 14-dnevni oddih po kvarnerskem otočju, kjer naj bi le čemela na plaži in pasivno vsrkavala vitamin D. Seveda iz te koruze ni bilo polente – prvi teden sva brezglavo letala in obiskala 7 kampov na treh otokih, vmes pa strašila ovce in s pico kršila zakone. Drugi teden naju je obkrožilo še 6 prijateljev, s skupnimi močmi pa smo si z divjim dnevnim in nočnim poskakovanjem po Zrćah uspeli pošteno pobrkljati bioritem. Kakopak pa brez vohljanja za dobro hrano ni šlo.

CRES

Najina odisejada se je po vožnjah z enim vozilom in enim plovilom pričela na gori sredi morja – otoku Cres. V kampu Kovačine sva najin mali šotorček po enournem vohljanju za prosto parcelo končno postavila na zavidanja vredno mesto – 20 metrov od plaže. Kamp leži blizu mesta Cres, do katerega je moč priti po sprehajališču ob morju, ponuja pa obilo čistoče, velike parcele, prelepo plažo in zanič trgovino.
Cres slovi po obilici idiličnih plaž vseh velikosti, do večine pa je moč dostopiti le z morja. Najbolj znana je plaža Lubenice, ki leži 380 m pod istoimensko vasico, povezuje ju pa strma pešpot, ki te bo navkreber stala več kot uro časa. Nama plezanje ni predstavljalo težav in se nisva niti malo zadihala, ker sva si plažo raje ogledala z udobnega zavetja te majhne vasice. Cesta, po kateri lahko vijugaš do vasi Lubenice, je kruto ozka, umikanje vzvratno pa je zaradi zidov obvezno.

Ko se odpraviva na dopust, pustiva lahko prežvekovalnico doma. Da pri razvajanju nisva imela zadržkov, lahko potrdijo mimoidoči v kampu. Ti so radovedno kukali izza prikolice, medtem ko sva pekla pico na žaru (preberi si recept). Takrat sva bila prepričana, da sva bila pogledov deležna le zaradi zavidanja, zdaj pa nama je jasno, da sva bila v prekršku. Kurjenje odprtega ognja in posledično uporaba žara na oglje je namreč z zakonom prepovedano.

Kulinarika

Konoba Bukaleta

Loznati 9a
Cres

Če ustaviš osamljenega pastirja, ki vandra po strminah prelepega Cresa in ga povprašaš po najboljšemu jagenjčku na otoku, ti bo požugal s palico in zabrusil: ‘Kod Bukalete!’.
Ko sva se zvečer peljala v kraj Loznati, ki leži 5 km nad mestom Cres, sva imela kar malce treme, saj nisva jagenjčka še nikdar poskusila. Loznati so se izkazali za res majhen zaselek, ki pa se ponaša s čudovitim razgledom na kvarnerski zaliv, med prgiščem hišic pa stoji klasična konoba, od katere veje bogat vonj po žaru.
Za predjed je na krožnike pred nama prikolovratil domač creski sir. Čeprav je creski sir le izvedenka njegovega starejšega paškega brata, se po najino ponaša z boljšo aromo.
Trdemu ovčjemu siru sta družbo delala gosto domače olivno olje in še topel kruh, pečen v krušni peči.
Prav tako iz krušne peči pa je pripotoval jagenjček in v trenutku zavzel prestol na mizi. Da bo ostal zvezda večera, je bilo jasno že na prvi ugriz. Sočne niti, ki so kar same odstopale od kosti, so se skorajda topile v ustih. Žal so ostale jedi kazile čudovito jagenjčkasto izkušnjo – krompir z blitvo je bil kvečjemu povprečen, pečen krompir se je veselo kopal v bazenu olja, uboge lignje pa so po okusu sodeč uporabili za čiščenje žara. Večkrat.

Bukaleta se je izkazala za eno izmed takih gostiln, kjer imaš občutek, da je več zaposlenih kot gostov. Odzivnost osebja je hipna, vsako besedo pa podprejo s toplim nasmeškom. Obisk restavracije, ki jedi ponuja po zmernih cenah, toplo priporočava le v primeru, da si privoščiš njihove volnene specialitete.

Če tudi drugje strežejo tako dobrega jagenjčka, potem naj se naju pazijo celotne črede teh skravžljančkov.

KRK

Zadovoljna in motivirana za nadaljnje dogodivščine sva po treh dneh zapustila čudovit Cres in odtrajektala na drugi največji hrvaški otok – Krk. Za kazen, ker sva bila tako naivna, da sva iskala mestece za najin šotor sredi najvišje sezone, sva ostala brez strehe nad glavo. Obiskala sva štiri kampe – Krk, Ježevac, Pila in Glavotok – in čisto vsi so bili zasedeni do zadnje špranje. Nato sva končno naletela na kamp, ki bi naju sprejel. Bor je kamp, ki ga od plaže loči 800 m strmine, poleg prijaznega osebja pa žal ne poseduje drugih odlik.
V tistem trenutku je padla odločitev, da Krk, ki se nama je pošteno priskutil, preskočiva in se odpraviva naravnost na Pag.

PAG

Na ta dolg in večinoma gol otok sva prispela sredi noči. Jutro sva pričakala kar v avtu, nato pa v kampu Straško izbrskala kotiček za najin šotor. Štirje dnevi, ki sva jih preživela v ogromnem in živahnem kampu, so bili v znamenju nenehnega vrveža, nočnega kopanja in škržatov. Mali virtuozi so veselo cvrkotali med kosilom, kot je kamperski buritto, ki sva ga pripravila in pospravila. Šele pozno zvečer so se zmešane žuželke umirile in prenehale s škržatnim rockom.
Straško naju je gostil že lani, k njemu pa sva se vrnila zaradi nepremagljivega dogajanja, odlične lokacije, dolge plaže in obilo sence.

Kulinarika

Konoba Nono

Rudina 1
Kolan
Povezava

Preden sva se spokala na dopust, nama je nono Bruno v roke potisnil konkreten bankovec in zabičal, naj si z njim plačava dobro kosilo. Med vohljanjem za pristnimi ribiškimi gostilnami, katerih je Pag poln, sva naletela na gostilno, ki nama je takoj padla v oči – konobo Nono. Vdala sva se lovkam skušnjave in dan pred obiskom naročila hobotnico izpod peke.
V prazno gostilno v kraju Kolan sva priskakljala z velikimi upi. Da bi si sladko pričakovanje glavne jedi še malo podaljšala, sva za predjed naročila legendarni paški sir. Z močno aromo je dodobra vzbudil brbončice in jih pripravil na glavno pojedino. In kakšna pojedina je to bila!
Nesramno nežna hobotnica je na najina usta v hipu nalepila dva zadovoljna nasmeška. Od sočnosti in edinstvenega okusa sva evforično čebljala in se hihitala. Krompir, ki je pod peko delal družbo hobotnici, pa je bil tudi soliden.
Odlični okusi, nadvse prijazen natakar in pristen ambient so dobro kosilo prelevili v nepozabno kulinarično izkušnjo.

Diogen

Uhlinac 9
Pag
Povezava

Modreci pravijo, da se moraš vsake toliko spotakniti ob katastrofo, da ceniš izjemnost. Nikakor pa nisva pričakovala, da naju bo kulinarična groza presenetila tako hinavsko.
Med sestradanim potepanjem po nadvse živahnem mestu Pag sva se vdala lačni skušnjavi in se skorajda vrgla za mizo restavracije Diogen, ki je bila zapolnjena praktično do zadnjega kotička. Po navadi gneča v restavraciji nakazuje na dobro hrano in postrežbo, tokrat pa se je izkazalo, da sva padla naravnost v turistično past z dobro lokacijo.
Da sva lahko zagrizla v naročeni jedi – rezance z lososom in črno rižoto z lignji – je diogensko osebje potrebovalo celo uro.
Po 45 minutah se nama je zmešani natakar že četrtič opravičil, tokrat zaradi dejstva, da je kuharjem zmanjkalo črnila za črno rižoto.
Ko se naju je nekdo iz kuhinje končno usmilil, sva bila deležna žalostnega pogleda na povprečno rižoto in amaterske rezance. Idealna čvrstost riža in nežnost lignjev sta se žal umaknili udarni poplavi slanosti. Po drugi strani so bili rezanci z lososom tako praznega okusa, da kljub zverinski lakoti nisva s skupnimi močmi pojedla niti pol porcije.

Po takem kulinaričnem polomu človek ceni tudi pašteto na starem kruhu.

Da sva se brbončicam vsaj malo oddolžila za mučenje, sva si na stojnici privoščila zimzelene fritule, pošteno oblite s čokolado.

Ribarnica

V ribarnici, ki se nahaja ob Novaljski luki, je od 7.-10. ure moč kupiti ravnokar ulovljene ribe, pozneje pa ti jih ponujajo dobesedno na pladnju. V kolikor naročiš ribjo ploščo za dve osebi, ti na plastičen pladenj stresejo ocvrte girice, sardele, osliča in lignje, nenavadno jebivetrski aranžma pa zaključijo s kepo tatarske omake in dvema debelima kosoma kruha.
Zapeljivo nizka cena ter hitrost in način postrežbe razkrivajo, da morski grižljaji lahko služijo hitri potešitvi lakote, sveže ribe pa predstavljajo okusno in bolj zdravo alternativo običajni hitri prehrani.

Starac i more

Braće Radić bb
Novalja

Če je v prejšnjem odstavku opisana ribarnica ulični pretepač, potem je restavracija Starac i more prvak v težki kategoriji. Velika verjetnost je, da je restavracija ob tvojem prihodu zapolnjena, zato te natakar pošlje čakat na prijetno leseno ladjico.
Res je, da je ribja plošča za dve osebi kar sedemkrat dražja od tiste v luki, ampak na temu pladnju izza nežnih klapavic kukajo sladki škampi, odlično pečene kozice se kar nabodene valjajo po sanjskih brancinih, popolno ocvrti lignji pa omilijo rahlo razočaranje nad žvečljivo in malce prepečeno tuno.
Nisva se želela odtujiti od poezije morskih okusov, zato sva za prilogo grizljala le kuhan krompir.

Starac i more je restavracija na visokem nivoju, kar je moč razbrati iz njenega slovesa, zabavno razgibanega ambienta in izkušene strežbe, predvsem pa iz nepremagljivih okusov morskih jedi.

McDarko’s

Obala Petra Krešimira IV 2
Novalja

Ko po naporno žurerski noči tavaš skozi center Novalje, se na prvi pogled zdi, da pred tabo stoji najslavnejša restavracija s hitro prehrano – McDonald’s. Nejeverno si pomaneš oči, nakar spregledaš, da gre za boleče očitno kopijo z imenom McDarko’s. Skorajda identičen logotip in opremljenost lokala se brezsramno obešata na slavo izvirne restavracije.
Tu pa se podobnost konča – ponudba jedi je kritično majhna, kar pa ni slabo, saj ima McDarko’s tako manj možnosti, da razočara s popolno katastrofo. Ja, tako zanič je. Prav vsi za mizo so obupano stokali nad naravnost žalostno hrano, pa naj gre za žvečljiv kebab, cenene nagce in mocarela palčke ali pa za polomijo prav posebne vrste: hamburger, ki v sebi skriva pleskavico, debelo kot rezina sira. Že tako smo bili povsem šokirani nad McDarkotovo zmožnostjo, da tako temeljito zafrkne povsem preproste jedi, nakar ugotovimo, da se hamburger ponaša z izrazito aromo po rakih. Vsa čast kuharju za ta neverjeten dosežek, saj morske hrane z žara sploh ne ponujajo (!?).
Sol v kulinarično rano pa zarinejo že prav žaljivo visoke cene.

Polagava ti na srce, da se temu žalostnemu pajzlu na široko izogneš, ker je v sramoto McDonald’su, Novalji in hrani nasploh.

Moby Dick

Obala Petra Krešimira IV bb, 53291
Novalja
Povezava

Restavracija Moby Dick v strogem centru Novalje se ponaša s široko ponudbo jedi, a se o njej šušlja predvsem zaradi pic. Okrogle obloženke so zasluženo pod žarometi, saj obkljukajo vse točke na spisku obveznih lastnosti najboljših pic. Privoščila sva si pico s pršutom in paškim sirom ter belo pico s kislo smetano namesto pelatov in obe sta naju navdušili.
Pregled računa je bil sladko-grenek. Pici sta sicer bili poceni (za ceno ene pice dobiš v klubu Papaya v Zrćah eno celo pivo), a je račun vseboval še kup pijače, ki je nisva naročila. Natakarjev odziv na ‘napako’ je kazal na to, da se taka praksa ponavlja – povsem verjetno je, da prežijo na nepozorno mladež, ki le ošine račun pri plačilu.

Iz lepo opremljene restavracije Moby Dick diši po slastnih picah, a smrdi po izkoriščanju gostov.

ZRĆE – SONUS

Ena izmed najlepših paških plaž nosi zloglasno ime Zrće. Ta bela prodnata plaža se ponaša z meditativnim razgledom, sanjskim morjem, vrsto neverjetnih klubov in stalnim smradom po urinu. Ravno Zrće so predstavljale rdečo nit drugega dela najinega dopusta, saj so gostile svetovno znan festival elektronske glasbe – Sonus, ki je potekal tretje leto. Pospravila sva šotor, zacvilila škržatom v slovo in se s šesterico istomislečih prijateljev vselila v apartma Iva v Novalji. Skorajda v isti zasedbi smo pred enim letom vandrali po neverjetni Ibizi, zato smo se morali na lastne oči in ušesa prepričati, ali je nadimek Zrć – hrvaška Ibiza – na mestu. Zrće sva tokrat obiskala že tretjič in odgovor je odločen ne.

Sonus je potekal v treh klubih – Papayi, Aquariusu in Kalypsu. Ples med bazeni in v njih je bil tokrat namenjen tehno sladokuscem, saj je ritem narekovala smetana svetovne elektronske scene. Nepozabnih trenutkov se je na divji plaži zvrstilo kar nekaj. V ogromni in razgibani Papayi je nastopil prominenten Italijan Joseph Capriati in z melodičnim tehnom v pogon spravil več tisoč sorojakov, da so ob družnem vzklikanju kaotično kolovratili po plesišču. Energični Nemec Chris Liebing je z brezkompromisnim tehnom zatresel temelje odprtega Aquariusa. V Kalypsu pa je med drevesi zasanjano poplesaval legendarni Čilenec Ricardo Villalobos, ki je zopet presenečal z raznoliko in ekscentrično izbiro skladb.

Poleg vrhunskih klubov in pomembnih imen, Zrće poskušajo posnemati Ibizo tudi po nerazumljivo gigantskih cenah ponudbe. V Papayi za litrski koktejl zahtevajo kar 350 kun, dočim v manjšem klubu Euphoria na plaži zanj odšteješ 100 kun – kar pa se izkaže za nadvse slabo naložbo. Sirupovo brozgo s pljunkom ruma mrka natakarica tako jezno natlači z ledom, da mimogrede uniči plastičen vrč. Nihče ni ugotovil, da naj bi šlo za koktejl cuba libre.
Okoliške stojnice s hitro prehrano se priključujejo trendu absurdnosti – za kebab moraš pripraviti 50 kun, 5 spomladanskih zavitkov bo naneslo prav tako 50 kun, krono pa vzame kos pice, ki ti ga prerežejo na pol, preden ti zanj zaračunajo 30 kun.

Če ti navite cene ne zadušijo apetita, ti ga bo pa zagotovo neznosen vonj po urinu, ki veje po celotni plaži. Po najino je prav ta jedek smrad rak rana sicer lepe plaže. Krivo je seveda ravno nočno razgrajanje – po konkretnih količinah zaužite pijače, ljudje potrebujemo stranišče, plaža Zrće z modro zastavo pa izven klubov ponuja le eno. Fantje se ob morju postavijo kar v vrsto, da mu vrnejo tekočino, preoblačilnice pa so v uporabi le čez noč. Čez dan nihče ne želi stopiti v rumeno lužo.
Z vlaganjem v sanitarije in s sankcijami bi odgovorni preprečili, da nočno življenje uniči dnevno poležavanje na tej čudoviti plaži.

Po dveh tednih je nastopil čas zaključka dopusta. Na poti domov sva vsa zagorela čebljala o vtisih in zaključila, da sva se imela odlično, kljub neprijetnostim na krožniku kot drugje. Med tremi otoki sva najbolj navdušena nad Cresom, ki ponuja mirno uživanje na prelepih plažah, izvrstno kulinarično ponudbo in odličen kamp.