Berlin – potopis

Pošteno nažrta, pa še vedno lačna

 

Nelegalne zabave, slepo tlačenje prstov v hrano, potepanje po vzletni stezi, burgerji z javnega stranišča in ples med skoraj 30000 ljudmi na ulici… To je le ščepec sestavin, ki jih je potreboval Berlin, da nama je v borih petih dneh skuhal nepozabno poslastico.
Kar se tiče lazenja po tujih mestih, bi naju bolj težko označili kot klasična popotnika. Katedrale, mestne hiše in spomenike si večinoma ogledava z avtobusa med potjo do restavracije ali pa med vračanjem iz nočnih klubov. Berlin se je izkazal kot odlična destinacija za basanje s kvalitetno hrano in za divje mahanje z udi ob preglasni glasbi, vmes pa sva uspela vriniti celo en muzej ter vrsto zapuščenih območij.

g4194
Sobo, v kateri sva prebivala, sva izvohala na spletnem servisu airbnb. Julia, prijazna Nemka, in Lucy, prijazna zlata prinašalka, sta naju veselo sprejeli v njunem prijetnem in umetniškem stanovanju v okrožju Neukölln, ki slovi po imigrantih, hipsterjih, študentih in umetnikih. Že pot do stanovanja nama je postregla z dokazi, čemu tak sloves – na eni strani ulice trgovinice v turščini in arabščini ter lokali, v katerih se le moški družijo ob šiši, na drugi strani pa bari in okrepčevalnice s pohištvom, ki bi se še našim babicam zdelo staromodno. Na teh predpotopnih stolih pa sedijo mladi boemi v oblačilih, ki so v strogem nasprotju z modo.

Prvi osamljen kavč, ki sva ga zagledala na pločniku, sva označila za posledico selitve in mu nisva posvečala sivih celic. Ko sva naletela na drugega, pa sva postala pozorna. Tekom skakljanja po Berlinskih ulicah sva tako naletela na kup dvosedov, foteljev, sedežev in celo ležišč. Na porajajoče se vprašanje, čemu jih ne odpeljejo, je nehote odgovorila mimoidoča deklina, ki se je s knjigo v rokah zvrnila na usnjen fotelj. Povsem enako vlogo imajo, kot v dnevni sobi – za počitek.

g4055

Kulinarika

 

Gorivo najinemu berlinskemu motorju je bila vsekakor hrana. Na kulinaričnem področju te prične to 3,5 milijonsko mesto zares razvajati, saj ponuja širok spekter svetovnih kuhinj, večinoma po nizkih cenah. V petih dneh sva uspela obiskati kar prijeten šopek restavracij in okrepčevalnic, odšla pa sva povsem sita in skoraj popolnoma zadovoljna.

Pravi berlinski krst predstavlja porcija currywursta, ocvrte klobasice, potresene s karijem in zalite s kečapom. Currywurst je najznačilnejša berlinska jed, kar pojasni dejstvo, da se tam nahaja celo muzej, namenjen temu preprostemu prigrizku. Poleg nje je obvezno srkanje kultnega Club-Mate, osvežilne gazirane pijače iz ekstrakta rastline mate z dokaj visoko vsebnostjo kofeina.

image3498
Pivoljubi boste vzhičeni nad izbiro in ceno piv, saj so tudi v najbolj zakotnih trafikah na voljo vsa boljša nemška piva, družbo jim dela pa cela vrsta uvoženih stekleničk. Ob ceni, ki je nižja od naših, praktično nimaš razloga proti omamni degustaciji. Zatorej ni prav nič nenavadno, da ima marsikdo v roki steklenico piva ali Club-Mate, naj bo to na podzemni v času malice ali pa na uličnem sprehodu.

unsicht-Bar

Gormannstraße 14
Mitte
Povezava

Začela bova z najbolj kontroverzno kulinarično izkušnjo, ki sva jo doživela v Berlinu – zgodnja večerja v zloglasnem unsicht-Baru (nem. unsichtbar – neviden). Gre za tako imenovano ‘temno restavracijo’, kjer žvečiš v popolni temi.

g3402
Uvodni postopek gre tako: prideš v malce zatemnjeno čakalnico, kjer se usedeš in izbereš pijačo ter tip menija: vegetarijanski, piščančji, morski, goveji ali skrivni. Pravzaprav so vsi meniji pošteno skrivni, saj so jedi in sestavine v njih podane v pesmih, ki jih bolj ali manj uspešno dešifriraš. Nato po stopnicah prileze slep ali slaboviden natakar, ki se predstavi in te popelje v klet. Pred vrati se ustavi in zapove pravila – nič luči, telefonov ali samostojnega vandranja po restavraciji. Nato ga moraš prijeti za rami, gost za tabo tebe in tako dalje. Tako se lačni vlakec premakne skozi prva in nato skozi druga vrata, kjer dokončno oslepi, saj v prostoru velja popolna tema. Milo rečeno ti nič ni jasno, ko natakar samozavestno maršira po črnini, nakar te postavi ob stol ter napoti, da se usedeš.
Na začetku je občutek zares intenziven in malce nelagoden. V pričakovanju predjedi najinih menijev – vegetarijanskega in perutninskega – sva rahlo živčno čebljala in stresala neumnosti, saj sva bila med prvimi gosti in je tišina ob temi kot v rogu še bolj izstopala. Potem pa se je pričela kolobocija s predjedmi; zabavno ugibanje, kaj se valja po krožniku in nerodno operiranje s priborom. Med lovom solate po ogromnem krožniku sva nekajkrat ugriznila v prazno, zato sva hitro obupala in si pri orientaciji po krožniku pomagala kar s prsti – po cmokanju sodeč nisva bila edina.
Hudomušnim predjedem pa je sledilo dolgo, vsaj 45-minutno obdobje, ko naju najin natakar (René) niti povohal ni. Občutek nemoči, ko ne moreš povprašati, zakaj ostali gostje očitno prehajajo na glavne jedi, midva sva pa prepuščena lakoti in temi, se je prelevil v frustracijo. Pozorno sva sledila klikom in žvižganjem (tako se natakarji opozarjajo med seboj), a najini klici niso padli v plodna ušesa. René se naju je po dolgem čakanju končno usmilil ter postregel glavno jed, s čimer se razočaranje ni zaključilo. Piščančja prsa s pečeno papriko in premalo kuhanim krompirjem ter cvetačni narastek z njoki so sicer bili solidni, a nikakor niso upravičili predrzno visoke cene, katero zahteva večerjanje v temi. Sledilo je zopet mučno dolgo čakanje sladice – panna cotte, gozdnih sadežev in čokoladno-lešnikovega tartufa. Zaradi povprečnosti okusov in Renéjevega ignoriranja želje, da gre boljša polovica na stranišče, sva želela črno luknjo čim prej zapustiti.
Po dobrih dveh urah sva iz popolne teme končno prilezla na plan.

Glede na očitno dejstvo, da večji del zasoljene cene zavzema sama izkušnja in ne prav unikatna ali vrhunska hrana, sva prepričana, da bi bila nad večerjo v unsicht-Baru bolj navdušena, če bi bila strežba bolj odzivna. Z nepotešeno kulinarično žilico pa sva se tako za vedno poslovila od popolne teme.

Kolaž fotografij jedi in najinih mrkih pogledov ob nasmejanem natakarju:
black

Burgermeister

Oberbaumstraße 8
Kreuzberg
Povezava

Govori se, da na moškem javnem sekretu v okrožju Kreuzberg strežejo najboljše hamburgerje v Berlinu, kar je dokazovala dolga vrsta sestradancev. Po 20-minutnem čakanju v senci železniških tirov sva se lahko na lastna usta prepričala, ali je sloves bivšega stranišča upravičen. Ob požrtiji v bližnjem parku lahko mirne vesti zagotoviva, da na tako sočen hamburger, poln prvovrstnih dodatkov, redko naletiš. Soliden krompirček s polno čili-sirovo omako ter zmerna cena pa sta le še zacementirala prijetno izkušnjo v najinih srcih. Že čez dva dni sva se po koncu zabave v bližnjem klubu Watergate vrnila na burger-WC, saj naju je gnala res velika potreba – po hrani!

g3952

Pho Phan

Hermannstraße 152
Neukőlln

Kot ljubitelja sočnih in dodobra zelenjavnih jedi sva hitro izbrskala vietnamsko restavracijo. Pho Phan naju je s hitro postrežbo, absurdno nizko ceno, gigantskimi porcijami ter predvsem s sublimno dobro hrano praktično sezul. Piščančji ražnjiči v arašidovi omaki, poletni zavitki z vsemi vrstami mesa, gora riževih rezancev s piščancem, mangova solata s tofujem in popečena zelenjava v temni omaki z govedino – najino popoldne se je v trenutku obrnilo na bolje. Le ena stvar naju je neprijetno presenetila: tla v notranjosti restavracije so zaradi ostankov hrane, perja in naključne nesnage celo bolj umazana kot pločnik pred njo.

g3930

Sauvage

Pflügerstraße 25
Neukőlln
Povezava

Ta paleo restavracija je bila pa prav poseben bombonček. Da te hitro podučiva – princip paleolitske ali paleo diete je, da vključuje le tista živila, ki so jih jedli naši predniki, ko so ždeli še v jamah. Na kratko povedano – veliko mesa in zelenjave ter nič mlečnih izdelkov, žita, stročnic, sladkorja ali celo soli.
Pretežno radovedna in malce neandertalska sva se v prijetno in majhno “paleoteko” odpravila kar s kolesi, saj se nahaja v nama že domačem Neuköllnu.
Kljub temu, da sva imela na voljo kostni mozeg na toastu ter ovčje možgane, sva jih raje izpustila. Najina večerja, postrežena v obliki tapasov, je vsebovala: patatas bravas iz rdečega sladkega krompirja, ceviche iz aljaške polenovke s kokosom, limeto, koriandrom ter ingverjem, popečene palčke iz tapiokinega testa ter zvezdo večera – nesramno nežna in hrustljava iberska rebrca, s katerih je odpadlo meso, že če si jih bolj grdo pogledal.

Izvrstni okusi bi razveselili še tako godrnjavega jamskega človeka, iskrena in prijazna postrežba ter zmerne cene pa napravijo Sauvage obvezno destinacijo za vse prazgodovinske gurmane.

g3936

Al-Andalos

Sonnenallee 40
Neukőlln

Ko z lahkim korakom marširaš po Sonnenallee, poskrbi da to počneš s praznim želodcem. Na tej izrazito arabski aleji se namreč nahaja Al Andalos – libanonska okrepčevalnica, ki se hvali z najboljšim falaflom v mestu. Podobnega mnenja so očitno številni gostje, ki že sedijo ali pa čakajo na prost sedež, veliko požrešnežev pa hrano naroči na ulico in jo odnese s seboj.
Midva sva imela srečo in sva dobrote pomlatila sede. Predse sva postavila falafel krožnik in Al Andalos krožnik ter pogumno zagrizla. Prvi je poleg falafla ponujal grmado zelenjave, drugi pa se je bohotil s klobasicami, mesnimi kroglicami, listi vinske trte, falaflom in raznoliko zelenjavo. Seveda je bilo na obeh krožnikih ogromno humusa.
Kljub ogromnim porcijam sva uspela izprazniti oba krožnika, čemur so botrovale omamne dišave in poln okus.

Strežbe v tej okrepčevalnici praktično ni, kar pa uravnovesijo že sumljivo nizke cene.

g3480

Café Rix

Karl-Marx-Straße 141
Neukőlln
Povezava

Kavarna, restavracija in galerija Café Rix ti pričara čudovit prvi obrok dneva in to kar v plesni dvorani iz leta 1876. Bogatemu ambientu dajejo protiutež bogati zajtrki in brunchi, ki pridejo še kako prav po naporno žurerski noči.
Naju sta v zabaven dan dan izstrelila angleški zajtrk in umešana jajčka z dimljenim lososom in hrenom.
Popolno pečena jajčka so z dobrim pomarančnim sokom in korektno kavo upravičila malce višjo ceno.

g3410

Que Pasa

Oranienburger Str. 27
Kreuzberg
Povezava

Zvečer se v okolici nočnih klubov v Kreuzbergu valijo trume bolj ali manj mladih žurerjev. Marsikomu med njimi zakruli želodec, kar se je zgodilo tudi nama. V iskanju tolažbe ubogih trebuščkov sva se zatekla v mehiško restavracijo Que Pasa. Mehiška hrana se vedno prileže po dobri zabavi in tudi tokrat so ocvrte mocarela palčke z rdečo salso in zelenjavni fajitas v vroči ponvici z guacamole omako ter kislo smetano odlično zaključile večer. Jedi sta bili kar dobri, porciji pa veliki.

Ambient je tipično mehiški, z veliko dogajanja, cene pa še kar zmerne, glede na popularno lokacijo.

g341t0

Khushi

Kollwitzstraße 37
Prenzlauer Berg
Povezava

Na turški tržnici sva že drugi dan bivanja v Berlinu kupila vrsto začimb. Med njimi je bil seveda tudi kari, ki je s svojo močno aromo za štiri dni zaznamoval najino sobo, zato sva se odločila, da ga mora zadnji obrok v temu odštekanemu mestu obvezno vsebovati.
Ker sva currywurst že odpisala s seznama, sva se se odločila za obisk indijske restavracije Khushi, ki ponuja jedi po zmerni ceni.
V tej prostorni restavraciji, ki se nahaja v Prenzlauer Bergu, sva si za predjed naročila mešane ocvrte prigrizke – jajčevce, čebulo, sir, piščanca ter odlično cvetačo.
Dokončno sva se napokala s piščančjim filejem z zelenjavo v rumeni kari omaki in s tandoori poslastico – koščki piščančjega fileja in indijskega mladega sira, mariniranega v začinjenem jogurtu in popečenega pred postrežbo.
Seveda sta glavnim jedem družbo delala basmati riž in indijski kruh naan s česnom.

Boljšega kulinaričnega slovesa si ne bi mogla želeti. Indijska kuhinja predstavlja mojstrstvo v mešanju začimb, kar izražajo tudi udarno dobre jedi v restavraciji Khushi. Skrb za goste ter prijeten in prostoren ambient pa le še obogatita izkušnjo.

g3484

Dogajanje

 

V Berlin nikar ne pojdi na ležerni dopust. Škoda bi bilo zanemariti širok spekter dogodkov in zanimivih lokacij, ki jih ponuja.

g4022
Med sprehajanjem skozi različne dele mesta lahko naletiš na izjemno raznolike prismuknjenosti, ki se skrivajo na vsakem koraku. Včasih imaš občutek, da si priča izdelku izpod prstov genialnega uma, drugič pa, da se je nekomu očitno sfuzljalo.

g4016
Očitno je, da Berlin in njegovi prebivalci izražajo težnjo po izstopanju in sprejemanju take drugačnosti. Da so v namen enakopravnosti pripravljeni iti v ekstreme, priča 1,6 milijonska parada ljubezni (Love Parade), ki se je večinoma odvijala v tem mestu, dokler ni prišla do žalostnega zaključka leta 2010 v Duisburgu, kjer je v stampedu umrlo 21 ljudi.
Letos je bila prvič po tragediji pod krinko protesta zopet organizirana parada imenovana “Zug der Liebe” – vlak ljubezni. Med 28000-glavo množico je bilo moč opaziti tudi najino evforično bezljanje. Dolg vlak raznolikih zvrsti elektronske glasbe, ki se sproščeno vije po širnih ulicah ob berlinskem zidu, dokler se ne konča ob sončnem zahodu, bo za vedno čuha-puhal v najinih spominih.

Nadimek Berlina – prestolnica tehna – ni iz trte zvit, saj se pred nepremagljivim spektrom elektronskih zvrsti ter klubov skrije tudi hedonistična Ibiza. Sploh ni pomembno, kateri dan tedna je, da potešiš tehno žejo. Divje dogajanje zaznamujejo nešteti partiji, ki se v kultnih klubih, ki sodijo v sam svetovni vrh, lahko zavlečejo na več dni.
Povsem berlinski pa so nelegalni partiji, kjer se elektronsko bombandiranje začne na nenavadnih mestih, konča jih pa policija. Tudi nama se je uspelo prikrasti na eno izmed nelegalnih zabav, ki se je spontano odvila v ponedeljek popoldne. Ogromno ime tehna – Richie Hawtin – je vrtel glasbo za vseh 30 obiskovalcev v največjem pajzlu daleč naokoli. Zabava se je končala z dretjem sosedov in, seveda, s policijo.

g4168
Poseben značaj dajejo Berlinu tudi njegove tetovaže – podolgem in počez je prekrit z grafiti. Res težko se znajdeš na delu mesta, kjer ni vsaj ena stenska čačka v tvojem vidnem polju. V namen urjenja v umetniškem špricanju barv je v Mauerparku (parku, ki se nahaja na bivšem “območju smrti”) namenjen celo del berlinskega zidu.

g4063
Kljub poplavi različnih in močno raznolikih muzejev sva obiskala le enega, ki pa je edini svoje vrste na svetu – Computerspielemuseum. V muzeju računalniških iger lahko brez trohice dolgčasa preživiš cel dan. Razstava te pelje od zametkov igračkanja, preko vrste kultnih, pa tudi davno pozabljenih igralnih konzol do pogleda v prihodnost. Na naju so največji vtis pustile otroške in dnevne sobe, opremljene po preteklih desetletjih, kjer je moč zašpilati kot v starih časih.

g3391

V kolikor pa te bolj mikajo področja in stavbe, kjer so ljudje že davno odšli, pot do njih pa je lahko tudi prepovedana, naj ti poveva, da Berlin skriva celo gručo takih pozabljencev. Spreepark je zapuščeno zabavišče, ki so ga letos odprli, tako da ni potrebe po vlamljanju čez ograjo, s svojim srhljivim ambientom pa tako navdušuje kot nemo grozi. Ogromno kolo, ki v vetrcu cvili, da ti gredo vse kocine pokonci, je vzeto naravnost iz grozljivke. Prav nič manj strašljivo ni potepanje po že davno pozabljeni otroški bolnišnici, ki je dolgo veljala za največjo v Nemčiji. Na vrhu Teufelsberga, umetnega hriba, ki je bil postavljen po drugi svetovni vojni delno iz mestnih ruševin, pa si lahko ogledaš ameriško prisluškovalno postajo, ki dandanes služi le še kot ena izmed največjih galerij grafitov v Berlinu. Nanj nama žal ni uspelo priti, kar pa bova zagotovo popravila ob naslednjem obisku mesta.
Najbolj znano pa je ogromno zapuščeno letališče Tempelhof, preurejeno v park, kjer lahko poležavaš, se sprehajaš, organiziraš piknik in vrtnariš.

g4185
Berlin je v borih petih dneh postal najino najljubše mesto. Odlična hrana, nepremagljivo nočno življenje in izredno bogata zgodovina z bolj ali manj znanimi zgodbami te skupaj z naključnimi hecnostmi ženejo, da veselo brskaš po njegovih skrivnostih.

4 comments

Leave a Reply