Barcelona – potopis
Kulinarično brskanje po turističnem mravljišču
Tokratno pošteno kulinarično obarvano potovanje, ki se je dogajalo v iberski kraljevini, bova zaradi množice dogajanja in nažiranja ter zaradi konkretne splošne neenakosti opisala v dveh delih. Pričujoč potopis je nastal iz spominov na nenehno pohajkovanje po nadvse priljubljeni Barceloni, dočim se bova zasanjanih doživetij na zloglasnem otoku Ibiza lotila v drugem delu.
Namesto bikoborb, kastanjet, flamenka in nogometa so najin 5-dnevni obisk Barcelone zaznamovali dričanje po vodnem parku brez kapljice vode, podivjano skakljanje v jutranjih urah po dvorišču stare vasice, nespečnost zaradi glasno nespeče sosede in, seveda, nepopisna truma tapasov.
Še bolj kot naštete odpuljenosti pa je bil najin aktivni oddih v znamenju splošnega gužvanja. Barcelono namreč letno obišče preko 8 milijonov turistov, večinoma v poletnih mesecih. V takem vrvežu lahko le z enim korakom stopiš nekomu v selfie-kader, pred kolo ali pa na nogo.
Vožnja s kolesom po človeški reki na glavni ulici La Rambla je odličen način preizkusa meja popotnikovega portpljenja. Še zdaj nama spomin na nepopisen dren, proti kateremu ni pomagalo niti, da sva se dvokoles znebila, povzroča posttravmatsko tečnobo. Ravno nezdravo število turistov, ki do zadnjega kotička polnijo ulice, znamenitosti, plaže, lokale in javna prevozna sredstva, je bil najin lastni temni oblaček, ki nama je sledil po mestu.
Med dejavnostmi, ki sva jih izpustila zaradi jarih kač čakalnih vrst in pomanjkanja želje po drgnjenju z ljudmi z vseh vetrov, spadajo sprehod po Gaudijevem Parku Guell, sončenje na sloviti plaži Barceloneta in raziskovanje strahospoštovanja vredne bazilike Sagrada Familia. Ko slednjo prvič uzreš na lastne oči, potrebuješ špohtl, da spraviš čeljust s pločnika. Po Barceloni je moč videti vrsto stavb, od katerih zaradi nezmotljive arhitekture kar veje umetniška genialnost Antonia Gaudija, a njegova Sagrada Familia tudi v večno nedokončani obliki zasenči prav vse.
Popoln kontrast mestnemu mravljišču predstavljajo mnoga zapuščena poslopja in objekti, katerih čar je ravno v njihovi malce srhljivi samotnosti, občutku pozabljenih spominov in adrenalinu prepovedanega dostopa. Premaknjenim ljubiteljem pozabljenih zgradb Barcelona ponuja vrsto industrijskih zapuščenčkov ter cel vodni park ‘Aquatic Paradise’, ki se nahaja v bližnjem mestu Sitges. Dnevi nekoč zelo popularnega zabavišča so se zaradi tragične nesreče in konkretnega dolga v devetdesetih klavrno končali. S tem so tobogani in ostale zabavne naprave med drugim postale pribežališče skejterjev in nadebudnega benda. Danes je vstop v močno pografitiran park nelegalen, saj ga deloma za svoje vaje uporablja tudi policija.
Barcelona je za povprečnega slovenca gigantska metropola, posejana z markantnimi zgradbami ter obdana z morjem in številnimi vzpetinami. Na eni izmed slednjih se nahajajo bunkerji Carmel, ki naj bi ponujali najlepši panoramski razgled nad mestom. Midva sva se na hrib povzpela v času sončnega zahoda in na vrhu naju je pričakala množica istomislečih najstnikov, romantikov in romantičnih najstnikov. Priporočava, da s seboj vzameš nekaj za pod zob in kaj za poplakniti. Polnokrvni piknik ob buteljki vina je na razgibanem vrhu s fenomenalnim razgledom na pravokotne ulice spodaj ležečega mesta nekaj povsem običajnega.
Drug hribček, na katerega sva splezala, je Montjuïc. Ta se bohoti z vrsto znamenitosti, kot so palača, fontana in športni objekti, ki so zrasli za čas olimpijskih iger leta 1992. Na Montjuïcu se nahaja pristna španska vas, v njenem osrčju pa leži priznani open-air klub La Terrraza, kjer je nama in ostalim podivjanim žurerjem progresivni mojster Hernan Cattaneo dokazal, da mu mešanje fantastičnega vzdušja nikakor ni španska vas. Ko sva se popolnoma nevinjena v zgodnjih jutranjih urah primajala v najino sobico z mikro balkončkom, najeto preko servisa AirBnb, je bila soseda srednjih let še pokonci. No ja, glede na druge, bolj umirjene noči, ni od nje bilo kaj drugega pričakovati. Temperamentno ženšče, ki se je z balkona rado drlo v tri krasne, je namreč očitno strastna ljubiteljica celonočnega poslušanja radia na ves glas.
Poleg kulinarike in elektronskih zabav imava šibko točko tudi za tržnice in namizne igre. Prve naju privlačijo zaradi bogate raznolikosti živil ali drugih predmetov, z drugimi pa sva že rahlo obsedena.
Čisto spontano sva se nekega večera znašla v lokalu, pisanem povsem na najino kožo. Firefly je bar, v katerem lahko odigraš kakšno izmed mnogih odličnih namiznih iger, zraven pa srkaš pivo, izbrano iz zavidanja vrednega sortimenta. Očitno so barcelončani močno razigrani, saj je kultura namiznih iger očitna in povsod prisotna. Kot nama je v navadi, sva se tudi midva domov vrnila bogatejša za namizno igro.
Barcelono krasi en kup tržnic. Midva sva obiskala znameniti bolšji sejem Els Encants, ki kar poka po šivih zaradi starodobnih drobnarij in zastarelih neopisljivosti. Če te mikajo 20 let stari mobilni telefoni, prastare srhljive porcelanaste lutke, močno nakičeno pohištvo ali pa le kitajska tuš ročka, potem je to kraj zate. Kljub neštetim izdelkom vseh vetrov sva s tržnice odšla praznih rok. Sta se pa najini zijali pošteno napasli.
Tržnica Sant Antoni, ki množice vabi ob nedeljah, je do nadaljnega zaradi prenove zaprta. Prenova pa ne vpliva na stojnice, ki jih postavijo po celi sosednji ulici. Na njih je moč najti nepopisno različne stripe, filme, knjige, igre, igrače in podobne zbirateljske pritikline.
Kulinarika
La Boqueria
La Rambla 91
http://boqueria.info/index.php?lang=en
Druga tržnica, ki sva jo obiskala, je poleg radovednosti potešila tudi lakoto. Le nekaj korakov od hektične ulice La Rambla leži La Boqueria – tržnica z neverjetnim številom različnih živil, kateremu se lahko ob rob postavi le vrtoglavo število turistov, ki se tlačijo med njenimi stojnicami. Ko se v počasni reki ljudi le uspeš prebiti do vitrin in polic, ti zastane dih. Potrebno je le nekaj korakov ob živobarvnem spektru tropskih sadežev, bogatem izboru svežih in suhih mesnin, celem oceanu morskih dobrot in grmadi raznolikih prehranskih drobnarij, in zakruli tudi poln želodec.
Pravi hit so mali paketki z iberskim pršutom, ki se izkažejo za zabaven prigrizek na poti. Na začetku se splača opraviti izvidniški obhod tržnice, saj lahko na različnih stojnicah za enako pršutno porcijo odšteješ od 2,5 pa tudi do 7 EUR! Poleg suhomesnatega prigrizka sva za poznejši piknik v parku nakupila tudi fluorostenčno rožnato pitajo in mešano narezano sadje. Pršut je bil odličen, sadje pa je botrovalo manjšemu razočaranju.
Nihče od naju doslej še ni poskusil surovih ostrig. Med vijuganjem po tržnici sva se opogumila in prisedla k natlačenemu šanku. Naročila sva tri ostrige in pečen mlad sir na solati. Morava reči, da sva od zloglasnih školjk, ki naj bi bile afrodiziak, pričakovala več. Morda bova šele naslednjič uvidela, čemu so nekateri prav nori nanje. Kaj pa pečen sir? Brez zveze. Cena? Dvojna.
Naslednja stojnica, ki se ji nisva mogla upreti, je stregla orjaške palačinke, podmazane z vsemi žavbami. Midva se ob nerealni izbiri sladkih in slanih palačink odločila za tako z orehi in kvazi Nutello. Palačinke dekleti pečeta kot za stavo, medtem pa lahko vsak njun gib spremljaš skozi stekleno stojnico. Najprej sva bila zadovoljna, da dečvi ob delu uporabljata gumijaste rokavice, nakar se izkaže, da očitno skrbita le za svoje nohte in ne za higieno. Rokavice njunih rok ne zapustijo tako med pomakanjem rok v vse slane in sladke sestavine kot med ravnanjem z denarjem. Sicer dobra palačinka je imela tako psihološko nagravžen priokus.
La Pepita
Carrer de Còrsega 343
http://lapepitabcn.com/
Preden sva se dokopala do svojih prvih tapasov v Barceloni, nama je že pošteno najedala lakota. Še dobro, da sta naju kruleča želodca odvlekla naravnost do bara La Pepita – majhnega lokalčka, ki navzven deluje zavajujoče običajno, notranjost pa je počičkana od tal do stropa. Zaposleni te namreč niti postrani ne pogledajo, če se odločiš na steno ali okno kaj nakracati. Po hitrem pregledu menija sva se odločila za štiri tapase: kulten in odličen patatas bravas (nakockan krompir s pikantno in smetanovo omako), tuno s sušenimi paradižniki in olivami, sočno kepo tatarskega biftka s čebulo na popečenem kruhku ter nektarinin gaspačo z avokadom in španskim pršutom serrano. K zaokroženemu tapasiranju spadata še popečen kruh s paradižnikovo mezgo in kozarec cave – španskega penečega vina, napravljenega po šampanjski metodi.
Španski kulinarični krst sva zaključila z nasmeškom na ustih, saj nama tapasi zaradi dobrih okusov niso pustili grenkega priokusa, ki bi jo sicer lahko prinesla kar visoka cena.
Churros
Čuroti so simpatične in preproste paličice iz ocvrtega testa, ki jih je moč najti na vsakem koraku. Tradicionalno jih naročiš cel kupček, nakar ti jih chico posuje s sladkorjem, za popotnico pa pomoli še skodelico vroče čokolade. Raziskovanje mesta je veliko slajše, če ti družbo dela regiment mehkih in sočnih čurotov, ki se namakajo v čokoladni kopeli.
100 Montaditos
Drugi tapasi, ob katere sva se spotaknila, se od prvih ne bi mogli bolj razlikovati. Gre za špansko verigo restavracij 100 Montaditos, ki se ponaša z izredno nizkimi cenami, saj večina prigrizkov stane le 1 EUR, velik vrč piva pa borih 1,5 EUR. Postopek naročila izgleda kot izpolnjevanje športih stav, saj željene prigrizke, sladice in pijačo vneseš v mini obrazec, na koncu katerega napišeš čimbolj zapleteno ime in ga pomoliš blagajničarki pod nos. Priporočava, da se po desetih minutah odzoveš na kakršnokoli dretje po zvočniku, saj je povsem možno, da si deklina lomi jezik, ker želi priklicati ravno tebe.
Žal se izkaže, da je postopek naročila bolj vznemirljiv kot kulinarična nesreča, ki si je deležen. Ko z računom veselo priskakljaš do pulta, te tam čaka poba, ki se resno zazre v tvoje oči, zagrabi pest čipsa in ga stre naravnost na sendviče, ki jih porine predte. Vesoljni zakon “malo denarja, malo muzike” nama je dobro znan, ampak niti finančno omejen študent ne bi v štručko natlačil krompir z majonezo in dobljeno skropucalo okronal za prigrizek, vreden prodaje.
Posebno mesto v najinih srcih pa je našla nadvse edinstvena sladica – razpolovljen OREO piškot, natlačen v kruh s kakavom. Okusa je točno takega kot je slišati – polna usta sladkega žaganja. Le kaj so mislili?
La Esquinita De Blai
Carrer de Blai 17
Če se želiš izviti iz turističnih pasti in pri tem dobro ter poceni najesti, brž prikolovrati v območje Poble Sec. Ni naključje, da se tu pristnim tapasom predajajo domačini.
Z zadnjimi tapasi, ki sva jih v Barceloni tlačila v usta, sva bila tako celokupno najbolj zadovoljna. Deluje po principu: plačaš, kolikor nazobotrebiš. Če si bolj nepoštene sorte in zobotrebce skrivaš/zažgeš/poješ, pojem si upravičen do umazanega popusta. Sicer pa dvomiva, da si tako prijetno taperio želi kdo okoli prinesti, saj stanejo tapasi z navadnim zobotrebcem le 1 evro, z rdečim pa 1,9 evra. Slednji so zabodeni na bolj imenitne prigrizke, prav vsi pa so napičeni na kruhasto podlago, ki pa pri vseh le ne bi bila potrebna. Najbolj sva bila očarana nad sladko-kislim rakcem, sočno špansko krompirjevo omleto in nežnim mladim sirom s sladkimi borovnicami.
Mil Grito’s
Carrer comtal 3
http://www.tabernamilgritos.com/
Kaj rado se zgodi, da te med brezskrbnim pohajkovanjem po strnjenih ulicah izza vogala napade močna lakota, ti pa še nimaš izbrane restavracije za kosilo. V tak položaj sva zabredla tudi midva in sva zaradi strahu, da naju bosta kruleča želodca peljala kar v bližnji McDonald’s, hitro zavila v prvo privlačno gostilnico, ki sva jo opazila. Izjemen ambient in vrhunsko osebje v taverni Mil Grito’ssta kazala na restavracijo visokega kova, kar je hiter prelet menija in cenika le potrdil. Lakota se je počasi razvijala v požrešnost, zato sva hitro naročila ščepec tapasov in se lotila piva. Izkazalo se je, da sta velikost tapasov in njihova cena obratno sorazmerni. Še sreča, da se njihov okus na to požvižga.
Simpatičnemu pozdravu iz kuhinje – chorizo klobasici v miniaturni ponvi – je sledila presenetljivo nepresenetljiva mehiška tortilja z morsko mačko. Zato pa so naju mnogo bolj očarali vzvratni patatas bravas – izdolben mlad krompirček, polnjen s pikantno omako in pokrit s kislo smetano, iz katere štrlijo žafranovi laski. Piščančji kroketi s karijem in klobučkom iz metine kreme so bili ravno tako izjemni, a krona nepričakovane pojedine pripada dvema ocvrtima sirčkoma s koščki vrhunskega iberskega pršuta. Mirne vesti lahko zagotoviva, da boljše jedi s stopljenim sirom še nisva poskusila.
Cheese Me
Plaça de Jacint Reventós 51
http://cheeseme.org/
V lovu za nenavadnimi kulinaričnimi izkušnjami sva naletela na Cheese Me, restavracijo, katere jedilnik se vrti okoli sirov vseh vrst in oblik.
Sirasta restavracija se nahaja na majhnem in luštnem trgu v strogem centru Barcelone. Za prosto mizo sva se usedla židane volje, ki pa se je kmalu sprevrgla v nejevoljo. Natakar mrkega pogleda naju je pozdravil z opozorilom, naj popaziva na svoje stvari – Barcelona je pregovorno polna nepridipravov vseh vrst, zato sva priporočilo sprejela s hvaležnostjo. Ko pa ti taisti zagrenjenec že tretjič zabrusi, da moraš odstraniti fotoaparat z mize, ga imaš pa že poln kufer. Medtem, ko nama je dal celo malo miru, pa je z vzvišenim pogledom poskušal kosilo priskutiti tudi ostalim gostom. Vse upe sva zato stavila na kuharsko osebje in naročeni jedi – lazanjo iz jajčevcev in gratiniranega ementalca ter kvazi kanelonov, ki so v resnici le mlad sir, natlačen v starega, v družbi osvežilne jabolčne čežane. Lazanja je se je izkazala le za kup stopljenega in gratiniranega sira, pod težo katerega okus jajčevcev ni uspel pokukati na plano. Mimolette kanelončki so bili precej boljši, predvsem na račun jabolčne čežane, ki je dobrodošlo presekala zagatnost dueta staranega sira in mladega sirčka.
Že tako ubog kulinarični paket pa je do vrha zapolnil še 10 % dodatek na celotno naročilo, če si se odločil sir zobati na vrtu. O temu nesmiselnem davku nikjer ni ne duha ne sluha, dokler te hinavsko ne pozdravi na računu.
Poleg poraznega odnosa osebja so zasoljene cene, pozabni okusi in izkoriščanje gostov kosilce spreobrnili v sesirjeno izkušnjo, zato sva napitnino raje namenila živahnima uličnima glasbenikoma, ki sta skrbela za vzdušje v vseh lokalih na trgu.
Polentone
Avenia de Gaudí 64
http://www.polentone.com/en/
Med kopico kulinaričnih nenavadnosti, ki jih ponuja katalonska prestolnica, sva izbrskala Polentone – italijansko verigo restavracij s hitro prehrano, katere ponudba kot edinemu fast foodu na planetu temelji na polenti. Njihov jedilnik se bohoti z raznovrstnimi polentami, med katere spadata tudi taka z golažom iz divjega pujska in polenta z Nutello. Pri izbiri dodatkov sva bila tokrat bolj neeksperimentalna in sva vzela polenti z zelenjavno in bolonjsko omako. Z omakama ni bilo popolnoma nič narobe, ampak polenta… Najbolje jo opiševa kot neokusno brozgo grozne teksture, ki spominja na surovo testo za njoke. Ob vsakem grižljaju ti telo sporoča, da vase vnašaš surovo moknato mešanico, zato sva se nehala mučiti s to neposrečenostjo in polentasta krema je hitro zdriznila iz najinih spominov.
Espaisucre
Carrer de la Princesa 53
http://www.espaisucre.com/
Najbolj pričakovana kulinarična izkušnja najinega barceloniranja je bila hkrati tudi najslajša, najimenitnejša in najdražja. Povsem po pričakovanjih, seveda. Brez oklevanja lahko zagotoviva, da naju doslej še niso tako razvajali kot v
Želela sva poskusiti kar najbolj različne okuse, zato sva naročila degustacijski in čokoladni meni.
Prvi korak uvoda v razvajanje brbončic predstavlja kozarček z zeleno vsebino. Tukaj te pozdravi igrivost molekularne gastronomije, ki sem ter tja obišče do potankosti premišljene jedi. Na videz homogeno zeleno kremo namreč tvorita dva okusa. Tik pod krutoni se nahaja slankasta brokolijeva krema, vsak zajem žličke nižje pa se bližaš kremi s sladkim kremnim sirom. Drug del uvodnega tria obsega olivne palčke s kumino, olivnim oljem in čokolado, tretji del pa trak tatarskega biftka na hruškovem želeju. Dno zanimive sladice tvori vlečeno testo, streho pa bunkice želeja iz piva.
Degustacijski meni se je nadaljeval z rahlo sladko kremno lignjevo rižoto na jajčni kremi z žafranom in pasijonkino peno. Dominantnost močno začinjene morsko-sladke rižote je blažila kislost pasijonkine pene. Sočasno je prišel na mizo družbo delat tudi preklemano rahlel buhtelj, ki je v ustih kar izginil.
Na sladki oder je nato stopil šerbet iz jabolčnega kisa z jabolčnimi trakovi, kockami zelene in janeževimi semeni. Nenavadno kombinacijo sta dopolnila krema iz jabolčnega brendija ter limonin sladoled. Sočasni ugriz v vse naštete sestavine zbrca čutila na višjo raven. Bogati okusi ter mojstrsko odmerjeni sladkoba in kislost odlično spremljajo zabaven kontrast tekstur, skupaj pa vodijo v prijeten pookus, za katerega kar ne želiš, da se konča. Na kratko rečeno, sezulo naju je!
Že dodobra razgretim brbončicam sva postavila naslednji izziv – kokosovo tapioko s sladoledom iz žganega rumenjaka, limoninim sorbetom in žganjem ‘orujo de Galicia’. Že v taki obliki gre za greha vredno sladico, katero pa ti pred nosom še dodatno oplemenitijo z nastrganjem ponekod prepovedanega tonkovca.
Čokoladni meni je odprl biskvit z muškatnim oreščkom, na katerem sta počivala bananin sladoled in čokoladna krema z muškatnim oreščkom. Igranje kisle note je bilo prepuščeno peni iz kislega južnoameriškega koktejla ‘pisco sour’, predstavnik molekularne kuhinje je bil čokoladni ‘kaviar’, za prijetno hrskanje pa so poskrbeli meringini hrustljavčki.
Čokoladiranje se je nadaljevalo s presenetljivo tankim in trdnim čokoladnim prstanom, ki je zajezil jagodni pire in skoraj premočno kislo peno iz kisa. Pomol nad kislo kopeljo je bil iz čokolanega krekerja s poprom, na njem pa se je sončil jagodni sladoled s svežo čokoladno-metino kremo.
V zadnjem hodu čokoladnega menija je na mizo stopila začinjena vroča tortica v luštnem piskerčku, na njej pa se je valjal začinjen vanilijev sladoled. V primerjavi s predhodniki je ta jed s prijetno nežnimi okusi in vznemirljivim kontrastom v temperaturi sladoleda in vroče tortice izpadla skoraj kot ‘comfort food’.
Po divjem potovanju po sladkih, kislih, hrustljavih in nežnih sladicah, so bili najini čuti že rahlo utrujeni. Pri Espaisucre se na to kratkomalo požvižgajo in v slovo predte postavijo štamprle s čupitom iz zelenega jabolka in lovorja ter markantno tronadstropno industrialno skulpturo, napolnjeno s sladkim drobižem.
V pritličju domujejo hrustljavi piškotki z arašidi in karijem ter zavaljeni slani masleni piškotki. Nadstropje višje pripada kavnim želejastim gumbkom z janežom, želejastemu bombonu iz dimljenega čaja, ki je povaljan v prahu iz 70 % čokolade ter mehki kakavovi slezovi penici (marshmallow) z zelenim kardamomom.
Po penthousu pa razgrajajo konkretno hrustljavi frizbiji s sezamom in lakrico (sladkim korenom) ter na palčko nataknjene kocke – pirulete – z belo čokolado, limeto, rožmarinom ter morsko soljo. Prav slednje spletejo niti odlične in sladke večerje v prijetno zaključen konec. Najslajše je tudi tokrat prišlo na koncu in za restavracijo, ki streže le sladice, ni večje pohvale.
Najino barcelonanje se je seveda končalo prehitro, ampak nisva bila preveč žalostna. Iz prelepega velemesta sva se nemudoma odpravila na hedonistično Ibizo, kjer sva ostala brez strehe nad glavo. No, o tem pa drugič 🙂
Čuros!!! Hvala, tudi jaz grem letos v Barcelono, pa bom z veseljem shranila tale članek med priljubljene.