Ibiza – potopis

Nepremagljiva kombinacija sanjskih zabav in zasanjanih plaž

 

Zaključek najinega vandranja po Barceloni je hkrati pomenil pričetek nepopisne uživancije na slavnem otoku Ibiza, zato sva kratek let na zloglasni otok sprejela z iskrenim navdušenjem. Ta balearski raj sva tokrat obiskala že tretjič, a prvič sama, saj sva bila doslej vedno obkrožena z najdražjimi in žurersko navdahnjenimi prijatelji.
Pričujoč potopis se osredotoča na najin zadnji potep po otoku, sem ter tja pa so nametani dogodki s prejšnjih obiskov.

Po težko pričakovanem povratku na balearski raj naju je pričakal pošteno leden tuš. Štiridnevno streho nad glavo naj bi nama nudila prijazna deklina, ki si je na servisu Airbnb od prejšnjih gostov prislužila le najvišje ocene. Polno opremljenima s prtljago se nama je že mudilo na prvo zabavo v dnevni klub Destino in sva želela z bivalno birokracijo kar najhitreje opraviti. Ko se nama gostiteljica ni javila na prvih 5 klicev, sva se le živčno posmejala, 3 SMS-e, 10 klicev in 45 minut pozneje pa sva bila že pošteno na trnih. Odločila sva se vklopiti mobilne podatke in pozdravili sta naju dve elektronski pošti s servisa Airbnb: ob 11. uri nama je dečva vsa navdušena pisala, da naju veselo pričakuje, ob 13. uri pa, da je gostiteljica rezervacijo gladko odpovedala. Ko se je zaledenela kri stalila nazaj in nato pošteno segrela, sva pričela z misijo: priklic gostiteljice. Po eni uri nama je to le uspelo in v sporočilu se je le opravičila, da ne bo šlo. Pol ure pozneje nama je zagotovila, da imava prostor za spati, nakar se čez 15 minut spet premisli in naju dokončno pošlje v maloro. Ker gre osel le enkrat na led, sva si zabičala, da se servisa Airbnb ne posluživa nikoli več.

Kar naenkrat sva se sredi razbeljenega popoldneva v najvišji sezoni znašla brez strehe nad glavo. Hitro sva preučila možnosti in prebledela ob cenah, ki so se ponujale na spletnih straneh. Za 4 dni 1000 evrov?! Po kratkem premisleku ob mrzlem pivu sva sklenila, da poskusiva srečo v najslabše ocenjenem hotelu v bližini. Poteza se je izkazala za presneto dobro, saj sva jo odnesla relativno poceni – odšteti sva morala ‘le’ dobrega petstotaka in apartma je bil najin. Sicer razbit in z izpraznjeno kuhinjo in tankimi stenami in nerazumljivo delujočo klimo, a imela sva zaćasni dom. Čas je bil za kopalke in plažo.

Ibiza je razgiban otok, obdan s številnimi plažami vseh velikosti in oblik – peščene, kamnite, odprte in skrite; zgužvane in samotne, preproste in bohotne. Ležala sva na 50-metrski plaži v množici teles in se sončila skorajda sama na trikilometrski plaži. Midva sva si za ibiški obhod najela enkrat avto, drugič skuter, saj lahko le tako dosežeš vse bolj ali manj skrivne kotičke.
Še največja odstopanja med plažami in delih otoka nasploh pa so vidna pri njihovih obiskovalcih. Nekje se soncu nastavljajo družine z otroci, drugje bobna cela truma hipijev, le na eni plaži pa je mogoče slišati, videti in občutiti divji ritem, po katerem je postala Ibiza zloglasna.

ibiza-5

To je Playa d’en Bossa (ali katalonsko Platja d’en Bossa), najin najljubši del Ibize, zato sva tam prebivala ob vseh treh obiskih. Playa d’en Bossa je tudi najdaljša plaža na otoku, ob kateri je nanizanih cel kup barov, restavracij, trgovin in ostalih pritiklin ultraturističnega kraja. Že na prvi pogled pa je razvidno, da se vse vrti okoli partijev – če tega ne izdajajo žurersko naravnani artikli v trgovinah, ki so odprte na ulico in nešteto barov z elektronsko glasbo, za to poskrbi cel regiment mladih promotorjev, ki veljajo za nekakšne polprebivalce tega hedonističnega otoka. Večina jih celo poletje preždi po ulicah in plaži Playa d’en Bossa in skuša prepričati zabave željno mladež, naj se udeležijo tega bombastičnega partija, tiste zabave na čolnu ali pa skočijo v ta lokal po brezplačno pijačo. Na nepopisno maso žurerjev preži tudi mnogo drugih tičev vseh vrst – tu so stojnice, kjer ti spletejo afro kitke, drugje ti za večerno divjanje poslikajo obraz in/ali telo. Povsod te vabijo v lokal na pijačo ali tri, nemalo pa je potuhnjenih sumljivcev, ki se ti približajo po diagonali in ti sredi belega dne povsem neočitno ponujajo sintetične nepopisnosti. Misliva, da niso ulični lekarnarji.

Podnevi najbolj razvpita bara na peščeni plaži – Bora Bora in Jet – z najbolj svežimi in kvalitetnimi elektroštiklci pošteno segrejeta raznolik živelj, ki se potika tam naokoli. Pozno zvečer pa se party meja prestavi 50 metrov v notranjost otoka, kjer ob glavni ulici zaživijo nešteti bari, ki prevzamejo štafeto priprave diskomanijakov za tisto pravo stvar – nočno življenje.

ibiza-1

In kakšno nočno življenje je to. Za vsakega elektro-sladokusca se najde kakšen bombonček! Že Playa d’en Bossa ponuja dva superkluba – tu je legendarni Space, ki je zaslovel z rezidenčnim DJ fotrom – Carl Coxom (letos se po 15 letih pravljica s Karlom in vesoljskim klubom končuje), pravo nasprotje 27 letnemu klubu pa predstavlja Ushuaïa – imenitna kombinacija hotela in odprtega kluba, kjer partiji trajajo le do polnoči. Tu večinoma nastopajo imena, ki jih pozna celotna svetovna srenja: David Guetta, Avicii, Steve Aoki in podobni. Najino mnenje je, da pobci spadajo naravnost na radio, ki je po možnosti ugasnjen in ne na Ibizo. Ushuaïa zaradi skomercializiranosti med mnogimi ibiškimi podivjanci velja za pozersko in gosposko.
Poleg dveh orjakov Playa d’en Bossa skriva tudi podzemni klub Sankeys, ki deluje kot drugorazredni klub iz devetdesetih, a ravno to mu daje čar.

Drugje po otoku so nametani naslednji ponudniki prvovrstnih zabav: Privilege, največji klub na svetu; Amnesia, najin najljubši klub na otoku; hipijevska Pacha v Ibiza Town, prelepa Eden in Es Paradis v San Antoniu in DC-10, bivša kmetija, kjer se enkrat tedensko zvrsti Circoloco. Na slednjem partiju nastopi tako število DJ-ev, da so zavistni tudi večdnevni festivali. Nič čudnega, da je to edina otoška zabava, ki se konča takrat, ko se ji zazdi in ne ob zakonsko določeni uri – 6:30.

Ko že misliš, da se ti bo od vseh diskačev kar zvrtelo, ugotoviš, da zabave v vsakem izmed večjih klubov tedensko upravlja kar do 5 različnih organizatorjev. Klubi se tako nenehno spreminjajo ne le v zvrsteh večinoma elektronske glasbe temveč tudi po izgledu. Lahko si še taka parti mašina, ampak vsega ne moreš doživeti. Midva sva se v najinih treh obiskih močno potrudila in obiskala skoraj vse diskoteke.

To nikakor niso vsi kotički, kjer se lahko znoriš – poleg partyboatov in barov na plažah se na otoku skriva še veliko bolj ali manj stalnih prizorišč, ki ponujajo še širši spekter glasbenih zvrsti.

To prvovrstno in vrhunsko party razvajanje pa ima svojo ceno – in to kakšno. Turistični deli Ibize že tako veljajo za nazarensko drage (za izposojo dežnika moraš na plaži odšteti 20 evrov), ampak parti sfera je pa nekaj povsem drugega. Že vstop na posamezne težkokategorne zabave te stane nekje do 50-60 evrov, dočim moraš za francoza Davida Guetto odšteti kar 86 evrov! Krono finančne nezaslišanosti pa pograbijo pijače. Veselo stopiš do šanka in naročiš pivo, nakar te ob pogledu na račun spreleti srh. Malo pivo stane 12 evrov! Ob tako hudem šoku si hitro zaželiš nekaj močnega, pa te še hitreje mine – rum-kola, juice-vodka in viski-kola stanejo po 18 evrov, je pa res, da so doze več kot dvojne. Če abstiniraš ali pa le šparaš, lahko pograbiš najcenejšo možnost, malo plastenko vode, za katero ti zaračunajo 8 evrov! Pozabi na kakršnokoli vodarsko šlepanje na stranišču, saj iz praktično vseh pip na otoku teče slana voda.

ibiza-3

Ravno nezemljske cene so rak rana celotnega ibiškega doživetja. Saj se da tam preživeti skoraj ceneje kot v Ljubljani (po uradnih trgovinah veljajo špansko nizke cene, avtobusi niso dragi in na voljo imaš vse plaže), ampak ob vseh dejavnostih, ki jih Ibiza ponuja, se nenehno počutiš za konkretno prikrajšanega. Pri zapravljanju tu ni zgornje meje – brez večjega truda lahko na pregrešnem otoku v enem tednu zapraviš za eno konkretno Loto sedmico fičnikov.
Še bolj pa najeda nenehen občutek, da te želijo na vsakem koraku opehariti. Vsak vrnjen drobiž prešteješ dvakrat, v trgovini podvomiš v vsako ceno, nemalo pa je tudi nepridipravov, ki užgejo najbolj direktno bližnjico in te kratkomalo oropajo. Najraje pa te nategnejo nelegalni taksisti – uradni taksiji na otoku spadajo pod eno združbo, zaradi njihove prezasedenosti ob koncu partijev pa vskočijo črni taksiji. Med čakanjem na prevoz ti praktično prišepne na uho, če greš z njim, nakar ti postavi nemarno visoke cene in te s kripo ves podivjan pelje kot sneta sekira. Midva sva se nekega večera utrujeno vračala z open-air zabave, ki se nahajala v bivšem živalskem vrtu. Njena glavna tematika je bila obmetavanje z barvitimi praški, zaradi česar sva močno sumila, da bodo nastopile težave pri prevozu domov. Nisva se motila, saj je bil edini možen prevoz za naju in dve švicarki ravno črn taksi, čigar notranjost je lastnik poprej oblekel v vreče smeti. 10-minutna skrajno neprijetna vožnja v kripi, ki je izgledala kot prizorišče umora, je skupaj nanesla 60 evrov! Toplo odsvetujeva. Velja omeniti, da se naštete nepoštene igre večinoma igrajo z vinjenimi žurerji, ki predstavljajo že otročje lahko tarčo.

midva

Luštkan kontrast zmešanim rejverjem predstavlja relativno normalno glavno mesto otoka – Ibiza Town ali Evissa. Poleg širokega spektra imenitnih restavracij in legendarnih barov se to mestece ponaša tudi s trendovsko marino in starim mestnim jedrom na hribčku. Že en bežen sprehodek po marini te vzpodbudi k nenadzorovanem slinjenju, saj je tu zasidranih cela armada jadrnic in jaht, med katerimi se skrivajo tudi morska domovanja svetovnih zvezdnikov. Med najinim obiskom je nek (baje dokaj znan) nogometaš Cristiano Ronaldo okoli svoje črne luksuzne jahte kot magnet privlekel gromozansko množico zijal. Ibiza old town – Dalt Vila pa je skupek ancientnih gotskih zgradb, ki se vijejo v hribček, na vrhu pa se bohoti katedrala z obzidjem, ki ponuja izjemen razgled na plažo Playa d’en Bossa in spodaj ležeče mesto.

ibiza-8

Na zahodnem delu otoka leži pristaniško mestece San Antonio – drugi največji zaselek na Ibizi. Ko stopiš na ulice tega prijetnega mesta se najprej vrašaš, ali se Sveti Tone ponaša z največjo koncentracijo britanskih turistov na svetu. Lahko marširaš čez celo mesto in ne slišiš niti besede španščine, tako močno so se razpasli Angleži. Začuda pa San Antonio slovi po nečem drugem – po izjemnem sončnem zahodu, ki ti ga ponuja legendarni bar Café del Mar.

Ta obmorski bar, čigar arhitektura in oprema ponujata iluzijo, da se nahajaš na luksuzni jahti, obratuje že od leta 1980 in obiskovalcem ponuja meditativno zmes izjemnega razgleda, še izjemnejšega sončnega zahoda, raznolike jedače in pomirjujoče počasne elektronske glasbe zvrsti chill-out. Ime Café del Mar je z izdajanjem kompilacijskih albumov postal sinonim za celotno glasbeno zvrst, ki se perfektno poda poslavljanju od sonca.

V lovu za sončim zahodom se v lokal, pred njega, na bližnjo plažo ali pa v katerega od bližnjih barov zvečer natlači pravo morje raznolikih prišlekov. Nekateri se mirno poslavljajo od dne, drugi glasno pozdravljajo noč in divje bezljanje, ki ga ta prinaša, tretjim je mar le za to, da na sončnozahodnikih na plaži zaslužijo s prodajo improvizacijsko pripravljenih koktejlov.
Če si želiš sončni zahod neovirano ogledati iz prednje vrste obmorskega kafiča, moraš spet vreči denarnico na plano, saj sta potrebna rezervacija in zagotovilo, da bo naročilo znašalo vsaj 50 evrov. Na osebo. Brez skrbi, da sva se temu le posmejala in si na skalnati plaži za 20 evrov priredila imeniten piknik s šampanjcem in sušijem.

Vse je bilo pripravljeno – chill-out komadi, na stotine ljudi, izjemno vzdušje in počasi zahajajoče sonce, nakar se zgodi nepopisna tragedija. Presneta zvezda se je odločila zaiti za oblak in magični trenutek se je v hipu razblinil.

ibiza-11

Povedala sva že, da je Ibiza naphana s čudovitimi plažami vseh vrst, ampak pravi cukrček se skriva drugje. Le streljaj južneje se v vodi namaka mali otoček Formentera, ki slovi ravno po sanjskih belih peščenih plažah s turkiznim morjem. Od 60. let naprej velja Formentera za pravi hit med hipiji. Brez skrbi, da sva se veselo natlačila na majavi čoln, ki te v pol ure prepelje na ta rajski otoček in cel dan navdušeno preživela na dihjemajočih obalah. Za lajhanje po otoku priporočava najem kolesa ali motorja zaradi položnosti in množice manjših poti ter cenejšega dostopa do plaž.

ibiza-144

Kulinarika

Tudi restavracije, gostilne, taperie in okrepčevalnice se na balearskem paradižu geografsko delijo na poceni, drage in odurno drage, kar pa ne odraža njihovih jedi ali postrežbe. Potem pa je tu še posebna cenovna kategorija izvenzemeljsko dragih restavracij, ki poskrbijo, da še 5 minut pobiraš čeljust. Na plaži Playa d’en Bossa najbolj markantna hotela – Ushuaïa in Hard Rock Hotel – gostita le najpremožnejše ljubitelje zabav. Ushuaïa svojim zapravljivim gostom nudi izvrstno kulinarično izkušnjo, med katere spada tudi zajtrk ob plaži, kjer si čisto po cirkuško sam navijaš sladkorno peno na palico.
Hard Rock Hotel pa se baha z najdražjo restavracijo na svetu – Sublimotion. Ibiza je znana po presežkih in eksperimentiranju, ampak cena 1500 eur na osebo kratkomalo šokira! Šef Paco Rancero, ki je okrancljan z dvema Michelinovima zvezdicama, na večerjo prejme 12 bogatunov in jih pelje na ekstravagantno pot po 20 hodih, močno podkrepljenimi z multimedijskimi dejavniki in dražljaji vseh vrst. V primeru te restavracije posnetek pove 1000 besed.

Midva sva lakoto tešila na nama bolj dostopnih, a nikakor ne poceni mestih.

La Griferia

Na dolgi Playi d’en Bossa je moč najti nešteto restavracij, ki pa zvečine stavijo na zmačkanost gostov in ne na kvaliteto ponudbe. Na svetlo izjemo sva naletela po lačnem naključju, ko sva obedovala v restavraciji La Griferia. Naročila sva piščanca s karijem po tajsko in “Chicken Milanese Pie”. Če misliš, da gre pri slednjem za nekakšno piščančjo pito (‘pie’), se pošteno motiš. Tudi nama ni bilo nič jasno, ko je prijazen natakar pred naju vrgel ogromen piščančji (puranji?) zrezek po dunjasko s paradižnikovo mezgo in sirom – pica na pohanem piščancu, skratka.
Začuda je bila ta hibridno-italijanska jed povsem solidna, piščanec po tajsko se je pa izkazal za zelo dobrega. Zaradi velikih porcij in dokaj normalnih cen sva se v La Griferio večkrat vrnila.

ibiza-143

KFC

Da kar takoj razčistimo – ja, jedla sva v KFC-ju. Večkrat. Sicer tega nisva načrtovala, a sva se neke noči po klubskem divjanju pred lakoto zatekla v prvo odprto okrepčevalnico. Še preden sva se zavedla, kaj se dogaja, sva že naročila celo vedro paniranih trakov slavnega piščanca, poleg njega pa mini vedro kremnega pire krompirja z naravno omako, ki spominja na govejo juho. Kljub zloglasnosti fast fooda morava priznati, da v Kentuckyu obvladajo svojega piščanca, saj je ta sočen, mehek in skrit v čudovito začinjeno panado.
Juha, pire krompir in pohan piščanec? Nič čudnega, da sva se k brskanju po vedrih z veseljem vračala, ko pa naju je spominjalo na babičino nedeljsko kosilo.

ibiza-4

Cala d’Hort Restaurant

Cala d’Hort je majhna plaža na zahodu tega balearskega otoka, ki nudi dihjemajoč pogled na mistični skalnati otok Es Vedra. Takega razgleda si deležen tudi v restavraciji Cala d’Hort, kjer sva prvič med najinim španskim vandranjem zagrizla paello. Mešano paello za dve osebi so sestavljali svinjsko in piščančje meso, klapavice, škampi in rakovica, daleč največji delež pa je pripadal soli. Zmešana rižota v ponvi je bila tako slana, da okusa ni ublažil niti cel vrč sangrie. Odlična lokacija, zgledna postrežba, nadležna množica, močno presoljena hrana in močno zasoljene cene skupaj tvorijo paello mešanih občutkov, ki je ne moreva priporočati.

ibiza-10

Brigante Beach Club

Zadnje jutro na hipijevskem otoku sva se zbudila neobičajno sveža in spočita. Najverjetneje zato, ker sva zadnji večer preživela daleč od glasnih plesišč in sva v posteljo zlelza, ko je bilo zunaj še temno. Polna energije in praznih želodcev sva se poletno pražnje oblekla in se odpravila na gosposki zajtrk na plažo.
Na plaži Playa d’en Bossa ob Ushuaïi namreč ždi Brigante – povsem nov klub na plaži, ki je obenem tudi izvrstna restavracija. Kljub izjemnemu ambientu in nenavadno normalnim cenam je bila restavracija zjutraj skoraj povsem prazna. Nič čudnega, ko pa se gre na Ibizi ob tej uri šele spat. Zajtrke na tej divji plaži strežejo do popoldneva, marsikatera restavracija pa kar čez cel dan. Ob poštenih sokovih in ravno pravi kavi sva naročila japonski in solatni zajtrk. Pri prvem gre za dimljenega lososa, avokado, riž, morsko travo in sadno solato. Vse skupaj po okusu in izgledu spominja na velik dekonstruiran suši, kar sva sprejela z ogromnim nasmeškom. Zajtrkovalna solata pa vsebuje avokado, kvinojo, slanino, češnjeve paradižnike in poširano jajce. To je bila polna skleda odličnih okusov, poširanček pa sploh vedno izvabi nasmešek na jutranje potlačen obraz.
Obmorska lokacija in postrežba na visokem nivoju sta prvi obrok zadnjega dne preoblikovala v enega najimenitnejših zajtrkov sploh.

ibiza-7

Hard Rock Cafe

Sicer ni v navadi, da pohajkujeva po členih velikih svetovnih prehranskih verig, ampak zahotelo se nama je dobrih, obilnih in žmohtnih burgerjev in vsi prsti so kazali na Hard Rock Cafe v mestu Ibiza. Glede na vsesplošno obljudenost sva bila kar presenečena, ko sva stopila v skoraj prazno rockovsko restavracijo.
Burgerska sreča nama je bila tokrat spet naklonjena, saj sva naletela na teden burgerjev, tekom katerega so poleg 8 iz redne ponudbe stregli kar 16 dodatnih burgerjev, zasnovanih po državah sveta. Za uvod v požrtijo sva izbrala izjemne mehiške spomladanske zavitke z rdečim fižolom, načom, koruzo in papriko, dvojček burgerjev pa je sestavljal njihov legendarni Original Legendary Burger s slanino, čebulnim obročkom in sirom ter American Burger iz prej omenjene omejene ponudbe, ki je poleg slanine in sira vseboval še karamelizirano čebulo z drobtinami in viskijevo omako. Oba se ponašata z odličnim mesom in dobrim okusom, le malce sočnosti več ne bi škodilo – legendarni burger je podkrepljen le z eno solatko in rezino paradižnika, ameriški mesni krof pa sveže zelenjave ne premore – kot se spodobi.
Poleg velikih burgerjev ti pripada izbira med hrustljavo-mehkim krompirčkom in gromozanskimi čebulnimi obročki, ki spadajo med najboljše, kar sva jih kdaj okusila.
Nadvse zanimiv in zabaven ambient, korektna postrežba, velike porcije in odlični okusi upravičijo razmeroma visoko ceno.

ibiza-6

Ibiza je veliko več kot le skupek zabavic, plaž, hipijev in jaht. Ta izjemni otok je obdan z občutkom mističnosti in pozitivne energije, ki mu na svetu ni para. Še tako bi se trudila, a občutke, ki jih daje balearski pobeg, je nemogoče stlačiti v besede. Komaj čakava, da se vrneva in da se čas zopet ustavi.

One comment

  1. Maja says:

    Pred kratkim se m se vrnila iz Ibize. Oktober je malo manj živahen kot polentni meseci, čeprav gužva na vsakem koraku in pa svežega sadja na drevesih ob cesti, ki si ga brez slabe vesti lahko sam nabereš. Obvezno je na Ibizi obiskati kakšen Tapas bar v notranjosti otoka, kjer so cene čisto ok. Plaž je ogromno in vse so super označene iz glavne ceste, tako da kakšno iskanje odpade…kako žže pravijo; vse poti vodijo v Rim, na Ibizi pa na plaže. Seveda pa nikoli, ampak zares nikoli nee pozabiti obiskati Hippy Market na Punta Arabi. Ja, še se bom vrnila. lp Maja

Leave a Reply